Neverjeten dan za svetovni šport

Okrog poldneva smo odšli na prizorišče, kjer so nastopali naši veslači. Spet je bilo krasen dan, sonce skoraj brez oblačka, smoga na katerega so me opozarjali pred odhodom pa sploh ni sledu. Skratka olimpijske igre v Pekingu so do danes pri meni dobile le pozitivne točke.

Komaj sem čakal, da bo ura odbila 17:10 in bom imel možnost navijati in videti prvo slovensko medaljo od tako blizu. Morda nas Slovencev res da ni bilo največ, smo bili pa daleč najbolj glasni.

Žal tokrat našemu slavnemu dvojcu ni uspelo, vendar sta vseeno častno branila našeo barve. Vsekakor upam, da ju bom še kdaj lahko spremljal, morda celo v Londonu čez 4 leta.

Zanimiv pogled je, ko trenerji poleg svojih veslačev kolesarijo – na navadnih kolesih, očitno še niso videli Bigfisha. Se bom potrudil, da to spremenim.

Četverec je do 1.500 m bil favorit za bronasto medaljo, na koncu zasedel odlično 4. mesto. Žal mi ni uspelo videti medalje, morda jutri, ko nastopa Kozmus.

Po veslanju smo se odpravili proti nacionalnemu stadionu, tekma dneva, morda kar Olimpijskih iger 2008, finale teka moški na 100 m. Nekaj pred začetkom teka, je skoraj 90.000 glava množica bila že malo uspavana (vsaj jaz), v trenutku, ko so se na prizorišču pojavili sprinterji, pa smo vsi zaživeli.

Uspelo mi je posneti ta legendarni tek, a mi ga zaradi tehničnih težav žal ne uspe prilepiti na blog.

Do jutri … olimpijski pozdrav!

Lucija, bronasta medalja in Bigfish

Nekaj težav imam z objavljanjem bloga, saj zaradi cenzure (vsak tako mislim, če je razlog kje drugje, se Kitajski opravičujem) ne morem direktno objavljati svojih izkušenj iz OI, vendar mi pomaga krasno dekle iz ljubljanske pisarne.

Odličen dan sem preživel na stadionu »Bird’s nest«, kjer smo uspešno navijali za Langerholcevo, Osovnikarja in Kozmusa.

Veličastni Bird's nest.

Vsi trije so se kvalificirali v nadaljnja tekmovanja – bomo videli kako bo naprej. Vzdušje je bilo fenomenalno, po moji oceni nas je tekme na stadionu spremljalo okrog 80.000 ljudi … sicer pa nisem prepričan, da smo vsi skakali za naše.

Naši navijači na stadionu Bird's nest.

Veliko večja novica pa je nova slovenska bronasta medalja. Lucija je proti neenakim judoistkam (mislim, da ima večina več kot 100 kg, Lucija pa skromnih 85 kg) na koncu osvojila tretje mesto.

Žal mi je le, da je nisem videl v živo, ji je pa olimpijski komite naredil odličen sprejem, na katerem sem ji lahko podaril tudi zložljivo kolo Bigfish in upam, da ji bo pomagal krajšati poti do novih podvigov.

Jutri upam, da bom prvič v živo videl slovensko medaljo, možnosti imata Čop in Špik ter mladi četverec.