Končno Peking!

Nekaj posebnega je bilo sredino jutro. V sebi sem spet čutil nekaj več pozitivnega adrenalina, ko sem pakiral in iskal stvari, ki sem jih na koncu verjetno pozabil vzeti s seboj. Imel sem kar dober plan, spakiram do desetih, grem k frizerju, dvignem Bigfisha in nekaj promocijskega materiala ter grem na zgodnje kosilo pred kar dolgo potjo do Pekinga.

Kot ponavadi se je načrt porušil (spomnil sem se zakaj nerad planiram, raje kakšen dogodek napovem), sicer ne zaradi česa življenjsko pomembnega, pa vendarle, zamudnega … Skratka zaradi Bigfisha. Kar dva sem seveda dvignil skuštran, ne ravno sit, nekoliko zaskrbljen, vendar še vedno kar pozitiven. Sodelavec je posnel še kratko mojo izjavo za svoj blog Blogfish in “off we go”!

Spakirana Bigfisha čakata na odhod.

Na letališču pri »check in« sem naletel na manjšo oviro, saj naj bi moral športne rekvizite prijaviti pred svojih odhodom. Ko sem razložil (zelo simpatični, slike žal nimam) Adrijini zaposleni, da Bigfish ni navadno kolo, je daleč najboljše zložljivo kolo, da oba tehtata precej manj kot zgornja meja prtljage (ta je 32 kg), da je Bigfish zlati donator slovenske olimpijske reprezentance, da ne nameravam tekmovati, se mi je le še nasmehnila in mi zaželela srečno pot.

Po približno 12-ih urah potovanja sem tako utrujen, a srečen, čakal na prtljago, manjkali sta le še kolesi. Kovček sem že dobil, Bigfishov pa še ni bilo, tako sem vprašal prvega zaposlenega, kje lahko najdem preostali del prtljage. Vprašal me je kaj iščem, odgovoril sem črno torbo z dvema kolesoma. Iz resnega obraza je nastal nasmeh in nagajiv pogled, češ »a ti veš, kam si prišel – v mesto z 9 milijoni koles, ti norec pa si pripeljal še dva!«

Najdena med 9 milijoni koles. Končno Peking!

Jutri bom iz atletskega stadiona navijal za Kozmusa, napovedujem pa met dolg 81,35 m, kasneje popoldne pa obiščemo športnike v olimpijski vasi, tako do jutri lep olimpijski pozdrav!