Neverjeten dan za svetovni šport

Okrog poldneva smo odšli na prizorišče, kjer so nastopali naši veslači. Spet je bilo krasen dan, sonce skoraj brez oblačka, smoga na katerega so me opozarjali pred odhodom pa sploh ni sledu. Skratka olimpijske igre v Pekingu so do danes pri meni dobile le pozitivne točke.

Komaj sem čakal, da bo ura odbila 17:10 in bom imel možnost navijati in videti prvo slovensko medaljo od tako blizu. Morda nas Slovencev res da ni bilo največ, smo bili pa daleč najbolj glasni.

Žal tokrat našemu slavnemu dvojcu ni uspelo, vendar sta vseeno častno branila našeo barve. Vsekakor upam, da ju bom še kdaj lahko spremljal, morda celo v Londonu čez 4 leta.

Zanimiv pogled je, ko trenerji poleg svojih veslačev kolesarijo – na navadnih kolesih, očitno še niso videli Bigfisha. Se bom potrudil, da to spremenim.

Četverec je do 1.500 m bil favorit za bronasto medaljo, na koncu zasedel odlično 4. mesto. Žal mi ni uspelo videti medalje, morda jutri, ko nastopa Kozmus.

Po veslanju smo se odpravili proti nacionalnemu stadionu, tekma dneva, morda kar Olimpijskih iger 2008, finale teka moški na 100 m. Nekaj pred začetkom teka, je skoraj 90.000 glava množica bila že malo uspavana (vsaj jaz), v trenutku, ko so se na prizorišču pojavili sprinterji, pa smo vsi zaživeli.

Uspelo mi je posneti ta legendarni tek, a mi ga zaradi tehničnih težav žal ne uspe prilepiti na blog.

Do jutri … olimpijski pozdrav!

Lucija, bronasta medalja in Bigfish

Nekaj težav imam z objavljanjem bloga, saj zaradi cenzure (vsak tako mislim, če je razlog kje drugje, se Kitajski opravičujem) ne morem direktno objavljati svojih izkušenj iz OI, vendar mi pomaga krasno dekle iz ljubljanske pisarne.

Odličen dan sem preživel na stadionu »Bird’s nest«, kjer smo uspešno navijali za Langerholcevo, Osovnikarja in Kozmusa.

Veličastni Bird's nest.

Vsi trije so se kvalificirali v nadaljnja tekmovanja – bomo videli kako bo naprej. Vzdušje je bilo fenomenalno, po moji oceni nas je tekme na stadionu spremljalo okrog 80.000 ljudi … sicer pa nisem prepričan, da smo vsi skakali za naše.

Naši navijači na stadionu Bird's nest.

Veliko večja novica pa je nova slovenska bronasta medalja. Lucija je proti neenakim judoistkam (mislim, da ima večina več kot 100 kg, Lucija pa skromnih 85 kg) na koncu osvojila tretje mesto.

Žal mi je le, da je nisem videl v živo, ji je pa olimpijski komite naredil odličen sprejem, na katerem sem ji lahko podaril tudi zložljivo kolo Bigfish in upam, da ji bo pomagal krajšati poti do novih podvigov.

Jutri upam, da bom prvič v živo videl slovensko medaljo, možnosti imata Čop in Špik ter mladi četverec.

Končno Peking!

Nekaj posebnega je bilo sredino jutro. V sebi sem spet čutil nekaj več pozitivnega adrenalina, ko sem pakiral in iskal stvari, ki sem jih na koncu verjetno pozabil vzeti s seboj. Imel sem kar dober plan, spakiram do desetih, grem k frizerju, dvignem Bigfisha in nekaj promocijskega materiala ter grem na zgodnje kosilo pred kar dolgo potjo do Pekinga.

Kot ponavadi se je načrt porušil (spomnil sem se zakaj nerad planiram, raje kakšen dogodek napovem), sicer ne zaradi česa življenjsko pomembnega, pa vendarle, zamudnega … Skratka zaradi Bigfisha. Kar dva sem seveda dvignil skuštran, ne ravno sit, nekoliko zaskrbljen, vendar še vedno kar pozitiven. Sodelavec je posnel še kratko mojo izjavo za svoj blog Blogfish in “off we go”!

Spakirana Bigfisha čakata na odhod.

Na letališču pri »check in« sem naletel na manjšo oviro, saj naj bi moral športne rekvizite prijaviti pred svojih odhodom. Ko sem razložil (zelo simpatični, slike žal nimam) Adrijini zaposleni, da Bigfish ni navadno kolo, je daleč najboljše zložljivo kolo, da oba tehtata precej manj kot zgornja meja prtljage (ta je 32 kg), da je Bigfish zlati donator slovenske olimpijske reprezentance, da ne nameravam tekmovati, se mi je le še nasmehnila in mi zaželela srečno pot.

Po približno 12-ih urah potovanja sem tako utrujen, a srečen, čakal na prtljago, manjkali sta le še kolesi. Kovček sem že dobil, Bigfishov pa še ni bilo, tako sem vprašal prvega zaposlenega, kje lahko najdem preostali del prtljage. Vprašal me je kaj iščem, odgovoril sem črno torbo z dvema kolesoma. Iz resnega obraza je nastal nasmeh in nagajiv pogled, češ »a ti veš, kam si prišel – v mesto z 9 milijoni koles, ti norec pa si pripeljal še dva!«

Najdena med 9 milijoni koles. Končno Peking!

Jutri bom iz atletskega stadiona navijal za Kozmusa, napovedujem pa met dolg 81,35 m, kasneje popoldne pa obiščemo športnike v olimpijski vasi, tako do jutri lep olimpijski pozdrav!

Bigfish, olimpijske igre Peking 2008 in jaz

OLIMPIJSKE IGRE!

Redko imam kaj pametnega deliti s svetom okoli sebe, a tokrat je priložnost prava!

Pred 2.786 leti so se Grki poklonili svojim bogovom in tako organizirali 1. olimpijske igre. Med ostalimi so imeli dve fascinantni pravili, ki sta se obdržali precej dolgo. Prvo je bilo »sveto premirje« in so za mesec dni (kasneje kar 90 dni) prenehali vsa bojevanja, da bi lahko atleti prišli do in iz Olimpa varno. Drugo pravilo pa je povezano z nagradami. Nagrada zmagovalcem je bila (le) oljčna vejica, tako je bila v ospredju borba za čast in ne boj za Evre.

Prvo pravilo je žal zamrlo, drugo pa je vsake 4 leta na preizkušnji, in sicer z dopinškimi aferami ter z ne nastopanjem nekaterih športnic in športnikov.

No letos je z nekaj izjemami, to drugače, odličen primer so naj nogometaši Brazilije, ki so se trudili za svoje mesto v ekipi. Ronaldihino naj bi svoj sanjski prestop pogojeval tudi z udeležbo na Olimpijskih igrah v Pekingu.

Kaj ima vse to opraviti z zložljivim kolesom Bigfish in menoj? Bigfish je sponzor Slovenske Hiše Peking 2008 in zlati donator slovenske olimpijske reprezentance. Namen je precej preprost, upamo da bo Bigfish pripomogel k lažji mobilnosti naših športnic in športnikov v olimpijski vasi in bo, čeprav morda majhen, del te neverjetne velike zgodbe OI Peking 08.

Sam bom tako, kot večina, gledal verjetno največjo otvoritev v zgodovini OI preko TV, vendar pa imam to srečo, da bom 13. avgusta skupaj s svojim Bigfishem odletel v Peking. Dan zatem bom objavil letalsko izkušnjo (kolo je vseeno manjše kot kovček kakšne dame, tako težav ne pričakujem), vsak dan pa bom skušal napisati kakšno zanimivo zgodbo ali dogodivščino iz olimpijskega stadiona.

Olimpijskih iger 08 se veselim kot majhen otrok in sedajle, ko pišem tale post, se mi dlake postavljajo pokonci in srce mi močno bije!

Samo še par minut in poletne olimpijske igre v Pekingu se bodo začele!

Višje, hitreje, močneje!